Spoštovana Lily35,
razočarani, prizadeti in jezni ter z bolečino v srcu ostajate po konfliktu, ki se je odvil v teh prazničnih dneh v vaši širši družini. Namesto blagoslova, sprejemanja in razumevanja domačih, ste dobili žalitve, prezir, jezo, očitke in grožnje, da se ne bodo udeležili poroke, dogodka, ki vama veliko pomeni. To vas boli, saj ne želita nikomur nič slabega, pač pa si oba s partnerjem želita le, da bi zmogli domači sprejeti vašo oz. vajino izbiro in vama dovoliti živeti svoje življenje, tako kot si ga želita živeti vidva. Strah vas je in skrbi vas, če bo babica ostala jezna, užaljena in prizadeta in bo svoje nestrinjanje tudi udejanjila, obenem pa za sabo potegnila še druge ljudi in vaju tako prizadela in vama zagrenila poročni dan. Če bi se to morda res zgodilo, je dobro, da vesta, da bo to babica naredila zaradi sebe in svoje stiske (ker ne bo znala in zmogla drugače (čeprav je to seveda ne opravičuje odgovornosti!), in ne zaradi vaju. Ne opravičujem in ne odobravam takšnega vedenja, želim vama samo sporočiti, da to, kar nekdo govori in dela, pove več o njem kot o drugih. Torej, ljudje s tem kar govorimo in delamo, sporočamo o sebi, čeprav se pogosto tega ne zavedamo in se ne izražamo v prvi osebi ednine (jaz to tako doživljam oz. čutim, meni se zdi to tako in tako…). Veliko lažje bi slišala kar vama morda stari starši želijo sporočiti (če skušam po svoje parafrazirati in dodati kako bi se bilo bolj prav pogovarjati s strani starejših do mlajše generacije): da stari starši in morda tudi starši (o njihovih odnosih do vas oz. vaju sicer niste omenjali) zelo težko razumejo oz. ne razumejo vajine odločitve, da ne bosta imela otrok, da ju skrbi, da vama bo morda kasneje kdaj žal, da so oni razočarani, ker si oni želijo (pra)vnukov in so nanje potihem računali, da pa se bodo sprijaznili s tem, kar pač bo, saj imata vidva pravico do življenja na svoj način… Da jim ni jasno kako to, da si ne želita otrok in bi radi od vaju izvedeli kaj vaju je morda tako prizadelo in razočaralo v otroštvu oz v življenju, da si otrok niti ne smeta oz. ne moreta želeti… Tu se odpre žalostno in boleče področje, kjer bi se lahko v spoštovanju in razumevanju vajine stiske pogovarjali ure in ure…. Da se ne zmorejo strinjati z vašimi oz. vajinimi vrednotami (npr. glede vere), ki niso takšne kot si oni predstavljajo, da pa spoštujejo in da jih zanima in želijo izvedeti kakšne pa so vaše oz. vajine vrednote, zakaj so takšne in kakšne razloge imata, da tako gledata na življenje… Da pa bi zmogli pogledati širše, bi bilo seveda potrebno veliko narediti na sebi in svojih prepričanjih in čustvih, tudi s strani starejše generacije…
Vem, da res boli in ostaja ogromno neizjokanih solz, če človek med svojimi najbližjimi ne dobi potrebne sprejetosti, spoštljivosti in iskrenega zanimanja ter dopuščanja svobodnih odločitev (je pa prostor za to na terapiji). Domačih ne bosta spremenila in vsega tega, kar sem vama napisala, najbolj verjetno od njih ne bosta dobila, tako da vam/a ostaja odločitev do kje jim bosta v svojem življenju še dovolila (čustveno) vplivati in kje je meja odnosov, ki vama je še sprejemljiva, da vaju preveč ne boli in vaju preveč ne razsuje…
Vse dobro vama želim.
razočarani, prizadeti in jezni ter z bolečino v srcu ostajate po konfliktu, ki se je odvil v teh prazničnih dneh v vaši širši družini. Namesto blagoslova, sprejemanja in razumevanja domačih, ste dobili žalitve, prezir, jezo, očitke in grožnje, da se ne bodo udeležili poroke, dogodka, ki vama veliko pomeni. To vas boli, saj ne želita nikomur nič slabega, pač pa si oba s partnerjem želita le, da bi zmogli domači sprejeti vašo oz. vajino izbiro in vama dovoliti živeti svoje življenje, tako kot si ga želita živeti vidva. Strah vas je in skrbi vas, če bo babica ostala jezna, užaljena in prizadeta in bo svoje nestrinjanje tudi udejanjila, obenem pa za sabo potegnila še druge ljudi in vaju tako prizadela in vama zagrenila poročni dan. Če bi se to morda res zgodilo, je dobro, da vesta, da bo to babica naredila zaradi sebe in svoje stiske (ker ne bo znala in zmogla drugače (čeprav je to seveda ne opravičuje odgovornosti!), in ne zaradi vaju. Ne opravičujem in ne odobravam takšnega vedenja, želim vama samo sporočiti, da to, kar nekdo govori in dela, pove več o njem kot o drugih. Torej, ljudje s tem kar govorimo in delamo, sporočamo o sebi, čeprav se pogosto tega ne zavedamo in se ne izražamo v prvi osebi ednine (jaz to tako doživljam oz. čutim, meni se zdi to tako in tako…). Veliko lažje bi slišala kar vama morda stari starši želijo sporočiti (če skušam po svoje parafrazirati in dodati kako bi se bilo bolj prav pogovarjati s strani starejših do mlajše generacije): da stari starši in morda tudi starši (o njihovih odnosih do vas oz. vaju sicer niste omenjali) zelo težko razumejo oz. ne razumejo vajine odločitve, da ne bosta imela otrok, da ju skrbi, da vama bo morda kasneje kdaj žal, da so oni razočarani, ker si oni želijo (pra)vnukov in so nanje potihem računali, da pa se bodo sprijaznili s tem, kar pač bo, saj imata vidva pravico do življenja na svoj način… Da jim ni jasno kako to, da si ne želita otrok in bi radi od vaju izvedeli kaj vaju je morda tako prizadelo in razočaralo v otroštvu oz v življenju, da si otrok niti ne smeta oz. ne moreta želeti… Tu se odpre žalostno in boleče področje, kjer bi se lahko v spoštovanju in razumevanju vajine stiske pogovarjali ure in ure…. Da se ne zmorejo strinjati z vašimi oz. vajinimi vrednotami (npr. glede vere), ki niso takšne kot si oni predstavljajo, da pa spoštujejo in da jih zanima in želijo izvedeti kakšne pa so vaše oz. vajine vrednote, zakaj so takšne in kakšne razloge imata, da tako gledata na življenje… Da pa bi zmogli pogledati širše, bi bilo seveda potrebno veliko narediti na sebi in svojih prepričanjih in čustvih, tudi s strani starejše generacije…
Vem, da res boli in ostaja ogromno neizjokanih solz, če človek med svojimi najbližjimi ne dobi potrebne sprejetosti, spoštljivosti in iskrenega zanimanja ter dopuščanja svobodnih odločitev (je pa prostor za to na terapiji). Domačih ne bosta spremenila in vsega tega, kar sem vama napisala, najbolj verjetno od njih ne bosta dobila, tako da vam/a ostaja odločitev do kje jim bosta v svojem življenju še dovolila (čustveno) vplivati in kje je meja odnosov, ki vama je še sprejemljiva, da vaju preveč ne boli in vaju preveč ne razsuje…
Vse dobro vama želim.