Starševski čvek • Re: Moški bo vse popravu

Rok-1 je napisal/a: ↑

Lea39 je napisal/a: ↑

Ali potrebuješ pomoč? Ali pa: A ti pomagam? Je pomoje čisto ok.
Brez “lahko” (ker je razumljivo, da si tega sposoben, če že ponujaš pomoč)

“Lahko” zveni že bolj pokroviteljsko, nakazuje, da si “preveč” želiš pomagat.. :)

Potem je na drugi strani, da se odloči in zavrne pomoč (ne, hvala) ali zaprosi zanjo (ja, prosim).

Če pa velikokrat rečeš “a ti lahko pomagam”, se pa dejansko lahko tisti na drugi strani začne spraševat, a res zgledam tako nebogljen, kar pa si nihče od nas ne želi..

Hvala za mnenje - obema.

Še nadaljevanje vprašanja - torej raje ne, kot da večkrat vprašaš?
Ker jaz se pa začnem nekako čudno počutiti, če gledam nekoga, ki se z nečim trudi in vem da bi bilo lažje, če bi poprijela dva - pa se potem silim ne vprašati če pomagam - zaradi zgoraj navedenih razlogov (da se vprašani ne bi počutil nesposobnega).

Za boljše razumevanje - sem na vrtu in gledam npr. sosedo, ki se trudi nekaj štorastega spraviti iz garaže v avto. Recimo da to redno počne in jo večkrat vidim, kako se trudi. Parkrat sem ji ponudil pomoč, enkrat sprejme, drugič ne.
Je potem res napak in vsiljivo, če jo ponovno vprašam, ko vidim da se ponovno trudi?
Ni nekako nesramno - če samo slonim in gledam - in čakam, da bo ona meni rekla za pomoč - če bo?

Pomoje ni nesramno.

Naj bi se naučili (mislim na tiste, ki smo bolj nagnjeni (vzgojeni) kot ti, nudit drugim pomoč, kot čakat “princa na belem konju”), znati tudi prositi za pomoč.

To, da vedno pomagaš te lahko tudi stane, da zapadeš v manipulatorske in izkoriščevalne odnose.
Začnejo te izkoriščat; lahko v službi, nadrejeni, sodelavci, lahko partner, tudi otroci.

Zdrav “ne”, oz. pustil bom človeku naj sam vpraša, če potrebuje pomoč je pomoje bolj zdravo, kot vsakič znova biti v prvi vrsti in se po-nuditi, za pomoč.
Pa čeprav včasih veš točno, kako bi to naredil in veš da bi naredil 2xhitreje ali z večjo lahkoto in bi tudi dejansko pomagal temu človeku.

Kot en zgoraj omenja, da zgublja živce, ko vidi, da se en “matra”. Pogosto je tako pri vzgoji otrok, včasih za znoret težko, ker veš da bi sam naredil 100x hitreje. A pustiš, ker je satisfakcija in ponos otroka (tudi, če kdaj vmes že joka, da ne more, pa ga raje spodbujaš, kot da narediš namesto njega) večje zadovoljstvo, kot da si sam opravil, “pomagal”.

Včasih pomagaš več s tem, da ne narediš, ne rečeš nič.

Če te grabi slaba vest, v smislu “slabega/lenega/neempatičnega”človeka; “lahko bi pomagal, pa nisem”, pomisli takole (v primeru sosede npr.):

1. Vedno me lahko sama zaprosi za pomoč, sploh ker ve, da sem ji že večkrat bil pripravljen pomagat in sem ji tudi res pomagal.
2. Njeno “matranje” ni nujno najbolj grozljiva stvar in jo ne bo ubilo.
3. Njen občutek, ko bo to sama naredila, ni nujno slab. Verjetno bo utrujena, a hkrati zadovoljna, da je samostojna, sposobna.

Seveda, je druga zgodba, če presodimo, da je nekdo življensko ogrožen oz.presodiš, da se bo zgodila nesreča, če ne ponudiš pomoč.

---