Pozdravljeni med kužkarji in mačkarji in vsemi ostalimi :)
Ker sem bolj zasedena zadnje dni in redkeje odgovarjam kot običajno, upam, da moj nasvet pride pravočasno.
Najprej naj vas pohvalim, da se trudite poskrbeti za kužkove potrebe (ne samo hrana, voda in sprehodi), da ne vržete puške v koruzo kar s prvo težavo in zato verjamem, da boste tudi tole težavo rešili.
Iz opisa je zaznati, da gre za hud primer psa z ločitveno tesnobo. Super, da ste že preverili za zdravstveno stanje in je že znano, da težave ne izvirajo iz bolezni. Se pa vidi, da je to vaš prvi pes in da imate okrog sebe ljudi, ki se imajo za poznavalce pa širijo nasvete preveč površno ("psa bo minila hoja za vami").
Najprej razčistiva, da psi ne poznajo "izsiljevanja" in "zanalašč". Pes vam želi povedati, da ima nek manjko. Čisto nič slabega vam ne želi, pravzaprav reagira nagonsko. Zato prosim, ne jemljite iztrebljanja v stanovanju kot grdo obnašanje psa. Žal se ljudje premalo zavedamo, da imajo tudi živali psihično zdravje in ne samo telesno. Torej morajo biti poleg fizičnih zadovoljene tudi psihične potrebe psa. Vaš pes je crkljivček, pravite. Med psi seveda so razlike, nekateri se bolj drugi manj radi crkljajo. Najhuje je, da vašega "mulca" trenutno meče pasja puberteta. Ta zna biti včasih enako hudo primerljiva kot človeška. So znani primeri, ko so se starši pritoževali, da je lastni otrok najstnik bolj "skuliran" kot pa pasji pubertetnik pri hiši.
Pes je star 1,5 leta, če sem prav prebrala. To pomeni, da morate še vsaj enkrat toliko "dati skozi", ko bo puberteta minila in se psi (počasi) postopno umirijo, nekje od 3. leta naprej. V tem času morate seveda biti nepopustljivi, ZELO dosledni in se VSAKODNEVNO ukvarjati s psom. To pomeni, da ga mentalno oz. psihično zaposlite. Recimo delo z nosom, pasje igrače ... Kjer mora pes predvsem miselno priti do neke rešitve (kako odpreti pokrovčke na igrači s priboljški, iskanje vonjav ali najbljubše igrače). Za delo vam priporočam kliker način. Psi, ki so samo fizično "zlaufani" in nimajo kaj dosti psihičnega dela, lahko postanejo tudi agresivni ali tečni. Ker jim nekaj manjka, saj potrebujejo zaposlitev. Pa ne vedno fizično.
Hkrati morate pa biti nežni, saj tudi pse mečejo hormoni. Če je pes scrkljanček, se mu posvetite. Ni potrebe po omejevanju crkljanja. Saj verjetno že tako imate dosti drugega dela doma, da ne morete s psom 24 ur na dan ležati na kavču. Sicer je pa večinoma psom dovolj že to, da so poleg lastnika in običajno ležijo ali sedijo nekje v bližini.
Prosim pa, da psa NIKAKOR ne kaznujete, sploh ne z metodo potiskanja smrčka v iztrebek. Kar se čiščenja tiče, pa je žal to ena slabih lastnosti tistega "imeti psa".
Zdaj pa k vaši glavni težavi. To je strokovno imenovana ločitvena tesnoba. Žal ni pravila, kateri pes jo bo imel in kdo ne. Gre za psihično težavo psa, da psihično ne zmore biti fizično ločen od lastnika. Psi namreč so krdelne živali in za zdravo počutje potrebujejo bližino človeka. Ker so tako bili vzgajani 10.000 let. Volk bo povsem zadovoljen v krdelu med drugimi volkovi in se človeka celo izogiba na daleč. Pes nasprotno pa bo iskal človeško bližino. Seveda so psi, ki so bolj "volkasti" in nimajo nobenih težav z ločenostjo od človeka ali vsaj lažje prenesejo tako kratko kot daljšo ločitev. Žal je vaš pes zelo občutljiv. To se odraža v sledenju in hoji za vami. Predvidevam, da bo šel z vami tudi, če se boste samo za minuto vstali iz kavča in šli v kuhinjo po vrečko čipsa in se vrnili takoj nazaj. Trenutno imam enega takega doma. Kuhinja in dnevna soba je praktično en velik prostor. Pes me vidi s kavča, ko grem 5 metrov do pulta in vzamem skodelico čaja. Pricaplja za mano. Še bolj absurdno je, kadar po nekaj časa ležanja na kavču vstanem in grem do pulta. Če dlje časa delam nekaj za pultom, pride pes k meni in se uleže cirka 1 meter za mano. Totalno pretiravanje, ampak to je način življenja s psom, ki ima hudo ločitveno tesnobo.
Še huje je to, da ta pes ni bil nikoli zlorabljan ali da bi doživel kaj hudega. Torej ima ločitveno tesnobo prirojeno. Je prvi tak pes v našem gospodinjstvu, s tako hudo izraženo ločitveno tesnobo. Pa imamo opravka s psi in kinologijo že več rodov tudi na profesionalni ravni. Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimiv podatek, da je bil ta pes od malega navajan lepo počasi s pozitivno motivacijo na "čakanje". Kot mladiček je počakal 8-9 ur v stanovanju, z vmesnimi obiski na vsake 3 ure. Ločitvena tesnoba se je razvila okrog starosti 2. leta, praktično iznenada. Sicer je pes to pokazal z nenehnim tuljenjem (zavijanje po volčje, brez prestanka tudi po več ur), vaš to kaže z iztrebljanjem. Ni to nekaj, kar se zgodi samo začetnikom v kinologiji, celo zelo izkušenim kinologom se (nam) zgodi. To je žal odvisno od psa, na to nismo pripravljeni, ne moremo vplivati in ne moremo predvideti v času mladička. Tudi s pasmo in izbiro vzreditelja to ni pogojeno. Naš recimo, je totalni mešanec.
Torej vaš pes izraža stisko, ki jo doživlja zaradi ločitvene tesnobe. Gre za psihično zadevo, ki nima vedno enostavne rešitve. Nekateri psi namreč "sledenja" ne prerastejo, niti se stiske ob ločitvi z lastnikom ne da vedno pozitivno odpraviti. Naš pes je žal takše. Lahko ga pustimo v zunanjem boksu, lahko ga pustimo v stanovanju skupaj z vsaj enim psom. Povsem samega pa nikakor v stanovanju. Nekaj časa smo morali plačevati varstvo. Kljub izkušnjam in ponovnem uvajanju metode učenja "čakanja", se to žal ne izide. Zapiranje, češ saj se bo že navadil, pa žal ni rešitev, saj lahko vse skupaj samo še poslabša.
Premislite, kaj ste pripravljeni narediti. Vsekakor vam svetujem, da takoj začnete s pozitivno motivacijo učiti psa metode "čakanja". Ni nujno, da bo rezultat viden, bo pa vsekakor dobro vplivalo na psa - s tem se uči, da se boste vrnili in ga niste zapustili. Hkrati premislite, da bi psa vsaj začasno zaupali v varstvo. To sicer pogosto pomeni finančni izdatek, a tako je pogosto, kadar imamo domače živali. Vsekakor pa bi vam svetovala, da se pogovorite in posvetujete s Sabino Stariha Pipan - izučena veterinarka in pasja behavioristka. O sami ločitveni tesnobi in reševanju tega problema vam bo znala dobro svetovati. Poleg vsega naštetega pa vam priporočam, da se odločite za dodatno šolanje, s pomočjo katerega boste utrdili odnos s psom. Namreč odnos s psom se da vedno znova poglobiti, kar posledično prinese bolj pozitivno atmosfero in na pse, sploh tiste s psihično nestabilnostjo, deluje zelo blažilno.
Poleg tega vam še enkrat svetujem pozitivno motivacijo kot metodo vzgoje psa, saj na žalost agresivna in klasična metoda psa še bolj postavljata v psihično nestavilnost. Česar pri težavi z ločitveno tesnobo res še najmanj potrebujemo.
Vsekakor pa boste najbolje poglobili odnos, če s psom redno in dobro trenirate, predvsem trikce.
Več o ločitveni tesnobi si lahko preberete tudi tukaj:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/t ... 91.15.html
http://www.mojpes.net/forum/index.php/t ... 197.0.html
O psihični zaposlitvi:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/t ... 088.0.html
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,1339.0.html
O pristopu k vzgoji in o različnih metodah vzgoje ter njihovih posledicah:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,4510.0.html
Kako delamo s klikerjem in pozitivno motivacijo (pes dela, ker mu je delo v veselje in ne zaradi strahu):
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,6171.0.html
NUJNO! Psa je potrebno naučiti ukaz "prostor" (pes leži), iz katerega nadgradimo na ukaz "počakaj" (tako imenovano odlaganje). Ti trikci so pomembni tako za preprečevanje ločitvene tesnobe kot tudi v drugih okoliščinah (obisk pri veterinarju):
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,7010.0.html
O pasji psihologiji:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,4873.0.html
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,4905.0.html
Vsem nasvetom ni poterbno verjeti brez razmisleka, in če o čem ne boste prepričani, me lahko tukaj vedno povprašate. Predvsme pa preberite in preštudirajte podane linke, ko dobimo psa v hišo, se šolanje nas lastnikov in učenje ter spoznavanje kinologije šele dobro začne. Pa čeprav se nam zdi, da smo pred nakupom psa vse prebrali in vemo že skoraj vse ;)
P.s. obstaja možnost, da bi pes bil z nekom od odraslih v službi, tako da ne bi ostajal sam doma? Če je recimo varstvo predrago.
Ker sem bolj zasedena zadnje dni in redkeje odgovarjam kot običajno, upam, da moj nasvet pride pravočasno.
Najprej naj vas pohvalim, da se trudite poskrbeti za kužkove potrebe (ne samo hrana, voda in sprehodi), da ne vržete puške v koruzo kar s prvo težavo in zato verjamem, da boste tudi tole težavo rešili.
Iz opisa je zaznati, da gre za hud primer psa z ločitveno tesnobo. Super, da ste že preverili za zdravstveno stanje in je že znano, da težave ne izvirajo iz bolezni. Se pa vidi, da je to vaš prvi pes in da imate okrog sebe ljudi, ki se imajo za poznavalce pa širijo nasvete preveč površno ("psa bo minila hoja za vami").
Najprej razčistiva, da psi ne poznajo "izsiljevanja" in "zanalašč". Pes vam želi povedati, da ima nek manjko. Čisto nič slabega vam ne želi, pravzaprav reagira nagonsko. Zato prosim, ne jemljite iztrebljanja v stanovanju kot grdo obnašanje psa. Žal se ljudje premalo zavedamo, da imajo tudi živali psihično zdravje in ne samo telesno. Torej morajo biti poleg fizičnih zadovoljene tudi psihične potrebe psa. Vaš pes je crkljivček, pravite. Med psi seveda so razlike, nekateri se bolj drugi manj radi crkljajo. Najhuje je, da vašega "mulca" trenutno meče pasja puberteta. Ta zna biti včasih enako hudo primerljiva kot človeška. So znani primeri, ko so se starši pritoževali, da je lastni otrok najstnik bolj "skuliran" kot pa pasji pubertetnik pri hiši.
Pes je star 1,5 leta, če sem prav prebrala. To pomeni, da morate še vsaj enkrat toliko "dati skozi", ko bo puberteta minila in se psi (počasi) postopno umirijo, nekje od 3. leta naprej. V tem času morate seveda biti nepopustljivi, ZELO dosledni in se VSAKODNEVNO ukvarjati s psom. To pomeni, da ga mentalno oz. psihično zaposlite. Recimo delo z nosom, pasje igrače ... Kjer mora pes predvsem miselno priti do neke rešitve (kako odpreti pokrovčke na igrači s priboljški, iskanje vonjav ali najbljubše igrače). Za delo vam priporočam kliker način. Psi, ki so samo fizično "zlaufani" in nimajo kaj dosti psihičnega dela, lahko postanejo tudi agresivni ali tečni. Ker jim nekaj manjka, saj potrebujejo zaposlitev. Pa ne vedno fizično.
Hkrati morate pa biti nežni, saj tudi pse mečejo hormoni. Če je pes scrkljanček, se mu posvetite. Ni potrebe po omejevanju crkljanja. Saj verjetno že tako imate dosti drugega dela doma, da ne morete s psom 24 ur na dan ležati na kavču. Sicer je pa večinoma psom dovolj že to, da so poleg lastnika in običajno ležijo ali sedijo nekje v bližini.
Prosim pa, da psa NIKAKOR ne kaznujete, sploh ne z metodo potiskanja smrčka v iztrebek. Kar se čiščenja tiče, pa je žal to ena slabih lastnosti tistega "imeti psa".
Zdaj pa k vaši glavni težavi. To je strokovno imenovana ločitvena tesnoba. Žal ni pravila, kateri pes jo bo imel in kdo ne. Gre za psihično težavo psa, da psihično ne zmore biti fizično ločen od lastnika. Psi namreč so krdelne živali in za zdravo počutje potrebujejo bližino človeka. Ker so tako bili vzgajani 10.000 let. Volk bo povsem zadovoljen v krdelu med drugimi volkovi in se človeka celo izogiba na daleč. Pes nasprotno pa bo iskal človeško bližino. Seveda so psi, ki so bolj "volkasti" in nimajo nobenih težav z ločenostjo od človeka ali vsaj lažje prenesejo tako kratko kot daljšo ločitev. Žal je vaš pes zelo občutljiv. To se odraža v sledenju in hoji za vami. Predvidevam, da bo šel z vami tudi, če se boste samo za minuto vstali iz kavča in šli v kuhinjo po vrečko čipsa in se vrnili takoj nazaj. Trenutno imam enega takega doma. Kuhinja in dnevna soba je praktično en velik prostor. Pes me vidi s kavča, ko grem 5 metrov do pulta in vzamem skodelico čaja. Pricaplja za mano. Še bolj absurdno je, kadar po nekaj časa ležanja na kavču vstanem in grem do pulta. Če dlje časa delam nekaj za pultom, pride pes k meni in se uleže cirka 1 meter za mano. Totalno pretiravanje, ampak to je način življenja s psom, ki ima hudo ločitveno tesnobo.
Še huje je to, da ta pes ni bil nikoli zlorabljan ali da bi doživel kaj hudega. Torej ima ločitveno tesnobo prirojeno. Je prvi tak pes v našem gospodinjstvu, s tako hudo izraženo ločitveno tesnobo. Pa imamo opravka s psi in kinologijo že več rodov tudi na profesionalni ravni. Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimiv podatek, da je bil ta pes od malega navajan lepo počasi s pozitivno motivacijo na "čakanje". Kot mladiček je počakal 8-9 ur v stanovanju, z vmesnimi obiski na vsake 3 ure. Ločitvena tesnoba se je razvila okrog starosti 2. leta, praktično iznenada. Sicer je pes to pokazal z nenehnim tuljenjem (zavijanje po volčje, brez prestanka tudi po več ur), vaš to kaže z iztrebljanjem. Ni to nekaj, kar se zgodi samo začetnikom v kinologiji, celo zelo izkušenim kinologom se (nam) zgodi. To je žal odvisno od psa, na to nismo pripravljeni, ne moremo vplivati in ne moremo predvideti v času mladička. Tudi s pasmo in izbiro vzreditelja to ni pogojeno. Naš recimo, je totalni mešanec.
Torej vaš pes izraža stisko, ki jo doživlja zaradi ločitvene tesnobe. Gre za psihično zadevo, ki nima vedno enostavne rešitve. Nekateri psi namreč "sledenja" ne prerastejo, niti se stiske ob ločitvi z lastnikom ne da vedno pozitivno odpraviti. Naš pes je žal takše. Lahko ga pustimo v zunanjem boksu, lahko ga pustimo v stanovanju skupaj z vsaj enim psom. Povsem samega pa nikakor v stanovanju. Nekaj časa smo morali plačevati varstvo. Kljub izkušnjam in ponovnem uvajanju metode učenja "čakanja", se to žal ne izide. Zapiranje, češ saj se bo že navadil, pa žal ni rešitev, saj lahko vse skupaj samo še poslabša.
Premislite, kaj ste pripravljeni narediti. Vsekakor vam svetujem, da takoj začnete s pozitivno motivacijo učiti psa metode "čakanja". Ni nujno, da bo rezultat viden, bo pa vsekakor dobro vplivalo na psa - s tem se uči, da se boste vrnili in ga niste zapustili. Hkrati premislite, da bi psa vsaj začasno zaupali v varstvo. To sicer pogosto pomeni finančni izdatek, a tako je pogosto, kadar imamo domače živali. Vsekakor pa bi vam svetovala, da se pogovorite in posvetujete s Sabino Stariha Pipan - izučena veterinarka in pasja behavioristka. O sami ločitveni tesnobi in reševanju tega problema vam bo znala dobro svetovati. Poleg vsega naštetega pa vam priporočam, da se odločite za dodatno šolanje, s pomočjo katerega boste utrdili odnos s psom. Namreč odnos s psom se da vedno znova poglobiti, kar posledično prinese bolj pozitivno atmosfero in na pse, sploh tiste s psihično nestabilnostjo, deluje zelo blažilno.
Poleg tega vam še enkrat svetujem pozitivno motivacijo kot metodo vzgoje psa, saj na žalost agresivna in klasična metoda psa še bolj postavljata v psihično nestavilnost. Česar pri težavi z ločitveno tesnobo res še najmanj potrebujemo.
Vsekakor pa boste najbolje poglobili odnos, če s psom redno in dobro trenirate, predvsem trikce.
Več o ločitveni tesnobi si lahko preberete tudi tukaj:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/t ... 91.15.html
http://www.mojpes.net/forum/index.php/t ... 197.0.html
O psihični zaposlitvi:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/t ... 088.0.html
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,1339.0.html
O pristopu k vzgoji in o različnih metodah vzgoje ter njihovih posledicah:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,4510.0.html
Kako delamo s klikerjem in pozitivno motivacijo (pes dela, ker mu je delo v veselje in ne zaradi strahu):
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,6171.0.html
NUJNO! Psa je potrebno naučiti ukaz "prostor" (pes leži), iz katerega nadgradimo na ukaz "počakaj" (tako imenovano odlaganje). Ti trikci so pomembni tako za preprečevanje ločitvene tesnobe kot tudi v drugih okoliščinah (obisk pri veterinarju):
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,7010.0.html
O pasji psihologiji:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,4873.0.html
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,4905.0.html
Vsem nasvetom ni poterbno verjeti brez razmisleka, in če o čem ne boste prepričani, me lahko tukaj vedno povprašate. Predvsme pa preberite in preštudirajte podane linke, ko dobimo psa v hišo, se šolanje nas lastnikov in učenje ter spoznavanje kinologije šele dobro začne. Pa čeprav se nam zdi, da smo pred nakupom psa vse prebrali in vemo že skoraj vse ;)
P.s. obstaja možnost, da bi pes bil z nekom od odraslih v službi, tako da ne bi ostajal sam doma? Če je recimo varstvo predrago.